Lucy Gault

Tragedija, ki jo je povzročila deklica sama, in tisto, kar je nastalo iz njenega življenja, je postalo predmet pogovorov, tujcem pa je predstavljalo snov za pripovedko. Obiskovalci plaž te tihe obale so poslušali in bili osupli. Trgovski potniki, ki so naročila za svoje blago prejemali ob pultih prodajaln, so pripovedovali zgodbo v oddaljenih mestih. Poročila o tem, kaj se je pravzaprav zgodilo, so oživljala pogovore za točilnimi pulti, kvartaškimi omizji in ob čaju.
Kot se pogosto zgodi s tako potujočimi pripovedkami, so pretiravanja vnašala zanimivosti. Izposojena dejstva, vstavljena tja, kjer so manjkala, so s ponavljanjem dobila veljavo. Spodbujena s tem, kar je bilo rečeno o dogodkih na Lahardanu, so spomini blodili po hišah, po drugih družinskih arhivih: če jih je tako neusmiljeno zadela nesreča, so Gaultovi nekoč zagotovo poslali kakšnega služabnika na vislice, izneverili so se občutku pravice ali preošabno vzeli za svoje privilegije, ki so jim bili dodeljeni. V pogovorih, navdahnjenih z govoricami, so izločili drobnarije, ki so oteževale brezhibno pripovedovanje. Suhoparna resničnost tistega, kar se je dejansko zgodilo, je bila obarvana in obogatena in vse skupaj je ustvarjalo popolnost. Potovanje, na katerega so se odpravili prizadeti starši, je postalo romanje, iskanje odpuščanja grehov, ki so se razlikovali od pripovedke do pripovedke.